Zgodovina Albanije

"ALBANSKI NAROD si je utrl pot skozi zgodovino z mečem v roki," razgla±a preambula stalinistične albanske ustave z leta 1976. Te besede je napisala najvplivnej±a osebnost albanske zgodovine moderne dobe, Enver Hoxha, ki je postal albanski diktator po Drugi svetovni vojni. Dejstvo, da je te besede ustoličil v najvi±jem zakonu Albanije nazorno govori o tem, kako je - tako kot njegov mentor, sovjetski diktator Josip Stalin - izrabil kolektivni spomin naroda - s katerim je manipuliral več kot ±tiri desetletja -za poveličevanje komunističnega sistema. ©ele njegova smrt ob propadu komunizma v vzhodni Evropi ob konncu 80-ih let in propad albanskega gospodarstva je to deµelo iztrgalo iz začaranega kroga in jo prisililo v spremembe.

Albanci so skoraj gotovo potomci Ilirov, starodavnega balkanskega naroda, ki se je pome±al in se tudi bojeval z Grki, Trakijci in Makedonci predno so ga v dobi Kristusa podjarmili Rimljani. Vzhodne in zahodne, posvetne in verske sile so se po propadu Rimskega cesarstva stoletja borile za prevlado balkanskega ozemlja. Iliri so počasi izginili kot narod, nadomestili pa so jih Bolgari, Srbi, Hrvati in Albanci. Nedostopno gorato področje kjer je µivel ta narod in prilagodljiva plemenska ureditev je omogočila, da so Albanci preµiveli do danes in obdrµali svojo identiteto in svoj lastni indo-evropski jezik.

V četrtem stoletju so barbarska plemena začela napadati Rimsko cesarstvo in takrat je deµelam kjer so µiveli Iliri trda predla. Germanski Goti in azijski Huni so pri±li prvi in napadli to ozemlje sredi četrtega stoletja. Avari so napadli leta 570 n.±., slovanski Srbi in Hrvati pa so preplavili ilirske deµele v zgodnem sedmem stoletju. Okrog 50 let pozneje so Bolgari osvojili večji del balkanskega polotoka in raz±irili svoje ozemlje do niµin dana±nje osrednje Albanije. Veliko Ilirov kmetovalcev se je z niµin zateklo v gorata področja, kjer so postali pastirji. Drugi Iliri so se pome±ali z zavojevalci in se počasi asimilirali. Poleg tega so zavojevalci uničili in o±ibili rimska in bizantinska kulturna sredi±ča na dana±njem ozemlju Albanije.

V poznem Srednjem veku so napadalci ponovno pusto±ili po ozemlju Ilirov na Balkanu. Ladjevja Normanov, Benečanov in Bizantincev so napadala z morja. Bolgarske, Srbske in Bizantinske vojske pa so napadle s kopnega in so to področje drµale v svoji oblasti več let. Spopadi med rodbinami in vpadi zavojevalcev so pripeljali do velikega pomanjkanja in bede; ljudje so se začeli izseljevati proti jugu, v Grčijo, Tesalijo, na Peleponez in egejske otoke. Večina domorodnih Ilirov se je pome±ala z zavojevalci toda tisti, ki so µiveli na področju dana±nje Albanije, Yugoslavije in Grčije niso bili nikoli popolnoma asimilirani ali podjarmljeni.

Prvič v zgodovini so Albanci in Albanija omenjeni v opisu spopada med vojsko bizantinskega cesarja Alekseja I Komnenskega in normanskimi napadalci, ki so jih podpirali Benečani. Napadalci so leta 1081 pri±li iz juµne Italije preko ozemlja poseljenega z albanskim prebivalstvom.

V poznem 12. stol. so Srbi osvojili dele severne in vzhodne Albanije. Leta 1204, potem ko so kriµarji z zahoda opusto±ili Carigrad, so Benetke pridobile formalen nadzor nad Albanijo in Epirom v severni Grčiji in tudi zavzele Durrës. Knez propadle bizantinske vladajoče rodbine, Mihael Komnen, se je povezal z Albanskimi poglavarji in pregnal Benečane iz njihove deµele, dana±nje juµne Albanije in severne Grčije. Leta 1204 je knez razglasil neodvisno kneµevino, Epirsko despotijo, z mestom Janaina (danes Ioannina v severozahodni Grčiji) kot glavnim mestom. Leta 1272 je neapelski kralj, Karel I Anµujski, zavzel Durrës in ustanovil albansko kraljestvo, ki je obstajalo eno stoletje. Notranji boji za oblast so ±e bolj zamajali bizantinsko cesarstvo v 14. stol. tako, da je najmočnej±i srbski vladar ©tefan Du±an lahko ustanovil cesarstvo, ki je vključevalo celotno Albanijo razen Durrësa. Njegovo cesarstvo pa je kmalu propadlo.

V 14. in 15. stol. so Turki preplavili zahodni Balkan. Po neenakem boju, ki ga je organiziral največji albanski heroj, Skenderbeg, so Albanci klonili pred voja±kimi silami Tur±kega sultana. V obdobju petih stoletji tur±ke vladavine je dve tretjini Albancev, vključno z navplivnej±imi fevdalnimi velika±i, prevzelo muslimansko vero. Iz roda v rod pa je bil verski pragmatizem posebna odlika Albancev. Celo po spreobrnitvi v muslimansko vero je veliko ljudi zasebno ±e naprej ostalo kr±čanskih. Celo do leta 1912 je v velikem ±tevilu vasi na področju Elbasana večina mo±kih imela dva imena, enega muslimanskega za javno µivljenje in kr±čanskega za domačo rabo.

Najučinkovitej±i način poturčevanja, ±e posebno v osrednjem in juµnem delu deµele, je bil vzpostavitev muslimanske aristokracije. To so bili pa±e in begi, ki so jim dodelili velika posestva in ±iroka politična in upravna pooblastila. S svojim političnim in gospodarskim vplivom so ti plemiči obvladovali kmete, katerih veliko ±tevilo so prisilno, ali z obljubami gospodarskih privilegijev, spreobrnili v muslimane. Ob koncu 17. stol. so se evropske sile bojevale proti Turkom, da bi jih izgnali iz Evrope. To so bile tako imenovane svete vojne, ali kriµarske vojne, ki so osvobodile balkansko rajo. Ko pa so evropske sile utrpele poraz leta 1690, so se Turki in muslimanski Albanci ma±čevali nad prebivalstvom. To je bilo prvo masovno etnično či±čenje, tudi na Kosovu in v Metohiji, kjer je bilo 1400 kr±čanskih samostanov, cerkva in drugih spomenikov. (Patriarhov amostan pri Peči na Kosovu je bil upravni sedeµ srbske pravoslavne cerkve od 13. do 18. stol.)

Skozi stoletja so tur±ki vladarji postopoma izgubili lojalnost lokalnih pa±, ki so vladali na obrobnih področjih cesarstva. Kmalu je pritisk nacionalnih gibanj velikega ±tevila različnih ljudstev cesarstva ogrozil njegov obstoj. Tur±ki vladarji 19. stol. so se zaman trudili, da bi utrdili centralistično drµavno ureditev; posku±ali so z reformami s katerimi naj bi ustrahovali nepokorne pa±e in zaustavili ±irjenje nacionalističnih teµenj.

Albanski nacionalizem se je prvič prebudil v poznem 19. stol., ko je kazalo, da si bodo Srbija, Črna Gora, Bolgarija in Grčija prisvojile albanska področja tur±kega cesarstva. Junija 1878 so albanski voditelji ustanovili Prizrensko ligo, ki je zahtevala avtonomijo v okviru cesarstva, in predstavila idejo o "veliki Albaniji" (čeprav je bilo albansko prebivalstvo večinsko samo v dveh pokrajinah, v vilajetih Scutari in Yanin). Gibanje je vodila skupina konservativnih muslimanskih begov in plemenskih poglavarjev. Diskriminacija uperjena proti drugim etničnim skupinam je potekala po verskih ločnicah, kar je na Balkanu pripeljalo do etnične opredeljenosti na verski osnovi. To se je kasneje ponovilo v podobnih medetničnih sporih na tem ozemlju in pojavil se je nevaren presedan. Po desteletjih nemirov in po porazu tur±kega cesarstva v Prvi balkanski vojni leta 1912, so albanski voditelji razglasili Albanijo za neodvisno zdrµavo. Velike evropske sile pa so po Drugi balkanski vojni leta 1913 neodvisno Albanijo razkosale na več delov. Zaradi tega Kosova in drugih področij z albanskim prebivalstvom ni bilo mogoče priključiti matični drµavi in tako se je v Albaniji porodila zamera in sovra±tvo do tujcev.

Po propadu tur±kega cesarstva in Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni, se je Albanija obrnila na Italijo za obrambo pred osvajalci. Po letu 1925 je hotel Mussolini Albanijo zavzeti. Leta 1928 je Albanija postala kraljevina pod kraljem Zogom I, konservativnim muslimanskim plemenskim poglavarjem in biv±im prvim ministrom. Toda Zogu ni uspelo preprečiti vme±avanja Italije v notranje zadeve Albanije. Leta 1939 so Mussolinijeve čete okupirale Albanijo in strmoglavile Zoga ter pripojile drµavo Italiji. V drugi svetovni vojni so se albanski komunisti in nacionalisti bojevali proti drug drugemu in proti italijanskim in nem±kim okupatorjem. Zahvaljujoč jugoslovanski in zavezni±ki pomoči so komunisti slavili zmago.

Po vojni sta komunistična samodrµca, Enver Hoxha in Mehmet Shehu, odstranila svoje tekmece v komunistični partiji in likvidirala protikomunistično opozicijo. Ko je bila leta 1946 odstranjena Sejfulla Male±ova, vodja partijske frakcije, ki se je zavzemala za zmernost v notranji in zunanji politiki, so se odnosi med Albanijo in zahodom poslab±ali, ZDA in Velika Britanija pa sta odpoklicali svoje diplomatske predstavnike iz Tirane. Pro±nja Albanije za članstvo v Zdruµenih narodih je bila tudi zavrnjena. (Albanija je bila sprejeta v OZN ±ele decembra 1955).

Hoxha se je pobotal z jugoslovanskim predsednikom Josipom Brozom Titom in julija 1946 podpisal z Jugoslavijo Sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči. Vpliv Jugoslavije na albansko partijo in vlado se je povečal v obdobju med 1945 in 1948. Jugoslavija je igrala pomembno vlogo v političnem, gospodarskem, voja±kem in kulturnem µivljenju Albanije in pri±lo je celo do načrta, da bi se obe drµavi zdruµili. Meja med Jugoslavijo in Albanijo je postala odprta po letu 1971.

Ko se je Kitajska odprla proti zahodu v 70-ih letih, so albanski voditelji prekinili vse stike s Pekingom in začeli izvajati politiko stroge avtarhije ali samozadostnosti, kar je pripeljalo drµavo v propad. V poznih 70-ih letih je Albanija prekinila vse stike z dvema vodilnima komunističnima velesilama in stopila na pot popolne gospodarske neodvisnosti ter se proglasila za edino pravo marksistično-leninistično deµelo na svetu. Vladi je bilo dejansko prepovedano prositi za tujo pomoč in kredite ali spodbujati tuja vlaganja v drµavi. Hoxha se je dosledno drµal marksizma-leninizma. Po njegovem je bil svet razdeljen na dva nasprotujoča si sistema - na socializem in kapitalizem. Svojo drµavo je vodil v boju na dveh frontah: proti ameri±kemu "imperializmu" in sovjetskemu "socialnemu imperializmu". Albanija na primer ni hotela sodelovati na pogajanjih OVSE in podpisati Helsin±ki sporazum leta 1975 zato, ker sta ZDA in Sovjetska zveza dale pobudo za pogajanja.

Sredi 80-ih let je Ramiz Alia, ki je nasledil Hoxho leta 1982, spoznal, da se bo morala izmenjava z zahodom občutno povečati, da se bo gospodarski poloµaj drµave izbolj±al. Zvezna republika Nemčija je bila na vrhu spiska potencialnih gospodarskih partnerjev. Leta 1987 je Albanija navezala diplomatske stike s to drµavo potem, ko je umaknila svoje zahteve po vojni od±kodnini.

Albanija je začela razgovore z večjim ±tevilom privatnih nem±kih podjetij z nemenom, da bi pridobila visoko tehnologijo in kupila moderne proizvodnje objekte.Prosila je tudi za tehnično pomoč pri iskanju in črpanju nafte ob albanski obali. Toda pri tem je naletela na velike teµave. Največji problem je bilo veliko pomanjkanje deviznih rezerv, zato se je Albanija zateka k nedenarnemu plačilu za voµeno blago. ©e večja ovira v obdobju pred letom 1990 je bilo določilo v albanski ustavi, ki je prepovedovalo vladi sprejemanje tuje pomoči.

Albanija pa je ±e naprej ostro kritizirala svojo biv±o zaveznico, Sovjetsko zvezo, in obsodila politiko perestrojke Gorbačova. Albanijo je očitno skrbelo zaradi sovjetske podpore jugoslovanske politike na Kosovu. Neglede na to pa je Sovjetska zveza ±e naprej pozivala Albanijo naj normalizira meddrµavne odnose.

Albanski odnos do ZDA je bil tradicionalno sovraµen. Stiki z Washingtonom so bili prekinjeni leta 1946, ker albanski komunistični reµim ni hotel sprejeti veljavnost predvojnih pogodb in obveznosti. Ramiz Alia pa se je pokazal v drugačni luči potem, ko so leta 1989 Tirano obiskali ugledni Američani albanskega rodu in pokazali velik interes, da bi Albaniji pomagali. Sredi februarja 1990, je albanska vlada končno spremenila politiko pretrganih odnosov s to velesilo. Leta 1990 so diplomati obeh drµav začeli z vrsto srečanj, ki so pripeljali do ponovne navezave stikov. 15. marca 1991 je bil v Washingtonu podpisan memorandum o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov med obema drµavama. Ameri±ki zunanji minister, James Baker, je obiskal Albanijo junija 1991 po sestanku OVSE v Berlinu na katerem je Albanija postala članica te organizacije. Med obiskom je Baker izjavil, da ZDA pozdravlja demokratične spremembe v Albaniji in je obljubil, da bo Amerika nudila dodatno pomoč, če bo Albanija naredila konkretne korake v smeri političnih in trµnih reform.

Pragmatizem Ramiza Alie se je odraµal tudi v albanski politiki do Kitajske in Sovjetske zveze. Albanski pomočnik ministra za zunanje zadeve je uradno obiskal Kitajsko marca 1989. Njegov kitajski kolega pa mu je obisk vrnil v avgustu 1990. 30. julija 1990 sta Albanija in Sovjetska zveza podpisali protokol o normalizaciji odnosov. Ponovno je oµivelo Dru±to sovjetsko-albanskega prijateljstva in Alia se je sestal s sovjetskim zunanjim ministrom, Edvardom ©evardnadzejem, ob priloµnosti sestanka Zdruµenih narodov v septembru 1990. Albanija se ni več obna±ala do ZDA in Sovjetske zveze kot do svojega največjega sovraµnika. Aliev obisk na sedeµu OZN je bil prvi uradni obisk albanskega drµavnega predsednika na zahodu.

Teµnja po "veliki Albaniji" ima globoke zgodovinske korenine in to gibanje je skozi zgodovino poznalo veliko sovraµnikov. V 19. stol. in na začetku 20. stol. je bil tak sovraµnik Avstro-Ogrska, nato pa Italija med obema vojnama. Med drugo svetovno vojno se je Albanija spogledovala z Mussolinijevo Italijo in Hitlerjevim tretjim rajhom. Po letu 1948 so albanske ozemeljske zahteve podprli Sovjetska zveza in Kitajska. Po koncu hladne vojne leta 1990 pa je Albanija zaprosila za pomoč edino voja±ko zvezo, ki je ±e ostala - NATO.

Na marčevskih volitvah leta 1991 so komunisti dobili odločilno večino. Toda splo±na stavka in demonstracije na ulicah so kmalu prisilile komunistično vlado, da je odstopila. Junija 1991 se je Komunistična delavska stranka preimenovala v Socialistično stranko in se odpovedala svoji pretekli ideologiji. Opozicijska demokratska stranka je prepričljivo zmagala na volitvah leta 1992. Albanski poskusi demokratične reforme in uveljavitev prostega trga so doµiveli velik polom v marcu 1997. Takrat je veliko ±tevilo drµavljanov investiralo v dvomljive piramidne igre, da bi na hitro obogateli. Ko je na začetku leta pet piramidnih iger propadlo, so Albanci izgubili okrog 1,2 bilijonov dolarjev privarčevanega denarja. Njihov bes se je obrnil proti vladi, ki je domnevno to goljufijo dovolila. Izbruhnili so nemiri in µe tako ±ibka infrastruktura drµave je popolnoma odpovedala. Roparji in uporniki so preplavili deµelo in povzročili 1500 smrtnih µrtev. Večnacionalne varnostne sile so ponovno vzpostavile mir in organizirale volitve na katerih je bil predsednik vlade Sali Beri±a formalno poraµen. Septembra 1998 je odstavljeni predsednik vlade Beri±a povzročil krvave spopade med voja±kimi silami in ljudstvom potem, ko je bil ubit eden od njegovih svetovalcev in zahteval odstop predsednika vlade Fatosa Nane.

Albanije
Republika Albanija

Albanije Originalni naziv: Republika E Shqiperise

Zemljepis Albanije:
Albanija se nahaja na vzhodni obali Jadranskega morja. Črna Gora in Srbija leµita severno, Makedonija zahodno in Grčija juµno od Albanije. Geofizično lahko Albanijo razdelimo na dve področji: visokogorje (sever, zahod in jug), ki zajema 70% celotnega ozemlja in zahodno obalno področje, kjer se nahaja večina obdelovalnih povr±in. Je tudi najgosteje naseljeno področje Albanije.

Povr±na: 28,750 k

Glavno mesto in hkrati največje mesto Albanije: Tiranë, 300,000 prebivalcev

Prebivalstvo: (leta 1999) cca. 3,364,571 (povprečen naravni prirastek: 1.34%); ±t rojstev: 20.7/1000; umrljivost novorojenčkov: 42.9/1000; gostota na kvadratno miljo: 303

Jeziki: Alban±čina, Gr±čina

Etnične skupine in narodnosti: Albanska 95%, Gr±ka 3%, druge 2%: Vlahi, Romi, Srbi in Bolgari (1989).

Religije (1980): Muslimanska, 70%; Albanska pravoslavna, 20%; Rimokatoli±ka, 10%

PIsmenost: 72%

Drµavna ureditev: Večstrankarski sistem je bil vzpostavljen marca 1991. Enodomni ljudski zbor, ki ±teje 140 članov izvoli predsednika drµave, ta pa imenuje predsednika vlade in ministrski svet ali kabinet.

Predsednik drµave: Rexhep Mejdani (1997)
Predsednik vlade:
Pandeli Majko (1998)

Denarna enota: Lek

Gospodarstvo v ±tevilkah: GDP/PPP (ocenjeno za leto 1996.): $4.4 bilijonov; $1,290 na prebivalca (ocenjeno za leto 1996). Dejanska stopnja rasti (ocenjeno za leto1996) 5%. Inflacija: 17.4% (ocenjeno za leto 1996). Nezaposlenost: 13% (ocenjeno za leto 1996).

Poljedelska zemlji±ča: 21%. Pridelki: p±enica, koruza, kropmir, sladkorna pesa, bombaµ, tobak.

Delovna sila (ocenjeno za leto 1994), 1.692 milijonov; po dejavnosti: kmetijstvo, 49.5%; zasebni sektor, 22.2%; drµavni sektor, 28.3%.

Proizvodi: tekstil, les, gradbeni materiali, goriva, polpredelane rude.

Izvoz: $205 milijonov (1995): asfalt, naftni proizvodi, kovine in kovinske rude, elektrika, surova nafta, zelenjava, sadje in tobak.

Uvoz: $680 milijonov (1995): stroji, potro±ni±ke dobrine, µitarice.

Največji trµni partnerji: Italija, Makedonija, Turčija, Bolgarija, Grčija, ZDA.

Reference: Kongresna knjiµnica - Vodniki drµav & CIA - Svetovne statistike.