KAŠMIR

Ta dežela lepote je dolgo ľivela v miru, toda bila je tudi prizorišče konfliktov veliko prej predno sta ste Indija in Pakistan začela bojevati za njeno ozemlje.

Ko so misijonarji iz Asoke prinesli budizem v Kašmir leta 274 p.n.š., so tam živeli brahmani. Že v 7. stol. je na tem področju vladala dinastija Karkota. Potem so sledili vladarji Utpalasov, Tantrinov, Yaskarasov in Parva guptov. Do leta 1001 so muslimanske vojske občasno pustošile te kraje amapk jih niso nikoli zavzele. Guptovska kraljica Didda je vladala Kašmirju leta 1003, ko je oblast prevzela Loharska dinastija. Zadnjega hindujskega kralja Udiana Deva je leta 1346 nasledil Shams-ud-Din, katerega dinastija je vladala do leta 1586, ko je mogulski (perz. mongol) cesar Akbar zavzel Kašmir in ustoličil muslimansko oblast. Akbar je bil vnuk Baburja, ki je ustanovil najvplivnejšo muslimansko dinastijo v Indiji (leta 1526). Akbar je bil prizanesljiv do lokalne religije in se je celo poročil s hindujsko princeso. (Akbarjev vnuk, Šah Jahn je zgradil Taj Mahal.)

Leta 1752 je Afganistanski vodja Ahmed Šah Durani premagal Mugale in pripojil Kašmir svojemu ozemlju. Spori med muslimani in brahmanskimi hindujci so se takrat razvneli in tako razmerje še vedno traja, ter je poglavitni vzrok za spore v Kašmirju.

Kašmir je bil prodan za 166 dolarjev

Leta 1819 je Sikh Ranjit Singh zavzel Kašmir, toda njegov slabo organiziran imperij je padel v roke Britancem leta 1846, ko so prevzeli oblast v Pandľabu. Kašmir so potem prodali samozvanemu maharadži (Indijski kralj) Ghulabu Singhu iz Jammuja za 7,5 milijonov rupijev (pribl. 166 Ameriških dolarjev), kot je bilo določeno z Amritsarskem sporazumu. Ghulab Singh je podjarmil tudi Ladak, Zanskar, Gilgit in Baltistan. Potem je sledila vrsta maharadž in večkratni upori kašmirskega prebivalstava, katerih precejšen del je bil muslimanski. Leta 1889 je maharadža Pratap Singh izgubil upravno oblast nad Kašmirjem zaradi vedno slabšega upravljanja tega obmejnega področja. Britanci pa so ponovno predali oblast Dograjem šele leta 1921.

Med tem časom pa se je v Indiji okrepilo gibanje za neodvisnost pod vodstvom Mohandasa Karamčada Gandija. (Indidjci so mu nadeli vzdevek "Mahatma" kar pomeni "Velika duša."). Pozivu k svobodi so se odzvali v večih provincah, ąe posebno v Kašmirju. Po sploąnem uporu proti Hari Singhu leta 1931, je Šejk Mohamed Abdulah leta 1932 ustanovil prvo politično stranko v Kašmirju imenovano Vsejammujska in kaąmirska muslimanska konferenca. Leta 1934 je maharadža popustil in dovolil omejeno demokracijo v obliki Zakonodajnega sveta. Muslimanski visoki duhovnik kašmirske doline, Mirwaiz Maulvi Yusuf Šah se je pridružil shodu Konference toda, ko se je izvedelo, da prejema mesečno podporo od maharadľe, je Šejk Abdulah zapustil muslimansko Konferenco in leta 1939 na posvetni osnovi ustanovil Nacionalno konferenco, ki združuje hindujce, muslimane in sike

72 dni neodvisnosti

Leta 1947 je Mahatma Gandi z izjemno vztrajnostjo povedel indijski kontinent v neodvisnost od Britancev. Toda cena je bila visoka. Medtem ko je Gandi vodil preteľno hindujsko gibanje je Mohamed Ali Jinnah vodil muslimansko gibanje. Jinnah je zagovarjal razdelitev Indije na dve ločeni drľavi, muslimanska in hindujska. Ko so Britanci odšli, je Muslimanska liga ustanovila ločeno drľavo Pakistan (bivąa indijska provinca Zahodnega Pakistana) in Bangladeą. Nasilje je izbruhnilo, ko so muslimanske in hindujske skupine ostale osamljene na različnih področjih in v nekaj tednih je bilo ubitih pol milijona ljudi. Ostareli Gandi se je zaobljubil, da se bo postil dokler nasilje ne preneha, kar se je tudi zgodilo potem, ko je bilo njegovo ľivljenje ľe v resni nevarnosti. Takrat pa so se vrnili tudi Britanci, da bi vzpostavili red. Področje se je dejansko umirilo, toda v Kašmirju so se nemiri nadaljevali.

V času razdelitve Indije, leta 1947, je bila provinca Jammu in Kaąmir ena od 560 kneľjih držav, ki niso bile pod britansko oblastjo, čeprav so priznavale oblast britanskega prestola. Vladarji teh držav so imeli na izbiro, da se pridružijo Indiji ali Pakistanu, ali pa da ostanejo neodvisni. 19. julija 1947 je muslimanska Konferenca zavrnila pridruľitev indiji in se odločila za neodvisnost. Toda Konferenca ni predstavljala celotnega prebivalstava in tudi podpore hindujskega prebivalstva niso imeli. Do 15. avgusta, ki je bil rok za odločitev, je maharadľa Hari Singh okleval in država Jammu in Kaąmir je avtomatsko postala neodvisna.

Od takrat pa je Jammu in Kaąmir postala razklana država, kjer so bili muslimani in hindujci v sporu. Maharadľa se je ustraąil rasnih spopadov in je sprejel združitev z Indijo na podlagi dokumenta o pridružitvi podpisanega 26. oktobra 1947. Od takrat je ta pridružitveni dokument jabolko spora med Indijo in Pakistanom, ker Pakistan osporava legitimnost tega dokumenta in poudarja, da Indija ni nikoli dovolila referenduma, ki ga je najavil generalni guverner Indije Lord Mountbatten in se naj bi izvedel 27. oktobra 1947.

Dejanja Mohameda Alija Jinnaha, ki je bil ustanovitelj Pakistana, so še poglobile bedo na tem področju. Kot omenja autobiografija Šejika Abdulaha, je aktivist Nacionalne konference, Ali Mohamad Tariq, vprašal Jinnaha kmalu po odceptivi od Indije, če bo o prihodnosti Kaąmirja odločalo ljudstvo. Nad odgovorom je bil naravnost šokiran: "Naj gredo ljudje k hudiču" je odgovoril Jinnah. Pakistan je pretrgal prometne povezave po katerih so v Jammu in Kaąmir prispele osnovne dobrine kot so sol in bencin. Pakistan je tudi preprečil, da bi se Imperial Bank v Kaąmirju lahko oskrbovala z gotovino in kovanci. Ker so ceste, ki povezujejo Kašmir z Indijo potekale skozi Paristan, so se razmere zaostrile, čeprav se je maharadľa pritoľil, ker je takrat ľe pridobil podporo Šejka Abdulaha zaradi pripojitve Indiji.

Da bi podprl muslimanske pristaše pridružitve Pakistanu na svojo stran, je Jinnah dovolil hordam iz severozahodne province, da so intimidirali Kašmir. Tri dni so bili Kašmirci žrtve sploąnega pustošenja in posiljevanja, Indija pa je reagirala tako, da je odposlala svojo vojsko v Kaąmir. Ko so indijski vojaki pristali na letaliąču v Srinagarju (glavno mesto Kašmirja) ob 9.00h, 27. oktobra 1947 je Pakistan že osvojil tretjino Kaąmirja. Hudi boji so potekali celo leto 1948. S premirjem 1. januarja 1949, se je vzpostavila prva črta premirja v Jammuju in Kaąmirju in s tem razdelila področje na vzhodni del (dolina Kašmirja, Jammu in Ladak), pod nadzorom indijskih sil, in zahod (Zanan ali Ahad (svoboden) Kaąmir), pod nadzorom Pakistana. Mirovne sile Združenih narodov so prisotne na tem konfliktnem področju vse od leta 1949.

Vojna se nadaljuje

Leta 1957 se je država Jammu in Kaąmir pridružila Indijski uniji, kot to določa nova ustava. Leta 1965 so spet izbruhnili močni nemiri. Indija je osvojila dolino med rekama Dras in Suru, toda zavzeto področje je bilo vrnenjo po sporazumu s Pakistanon. Indija pa ga je ponovno zavzela, ko je izbruhnila državljanska vojna v vzhodnem Pakistanu leta 1961.

Leta 1987 je bila ustanovljena Muslimanska enotna fronta, ki je pridobila pravico, da se v Kaąmirju izvedejo volitve leta 1989. Samo nekaj odstotkov prebivalstva se je volitev udeležilo in po volitvah je Nacionalna konferenca prevzela oblast. Muslimanski vodja stranke, dr. Farooq Abdullah, je za pogajalsko mizo povabil voditelje separatistov, toda brez uspeha. Pred koncem leta so spet izbruhnili boji za osvoboditev Kašmirja. Število oboroženih separatistov se je povečalo z nekaj sto na nekaj tisoč. Najvidnejši med njimi so bili pakistansko usmerjeni Hizbul-mudľahedini. Osvobodilna fronta Jammu in Kašmir (JKLF) je bila največja skupina, ki se je zavzemala za neodvisnost, toda vse kaľe, da je njen vpliv vedno manjąi. Druge skupine so tudi priąle pod okrilje konferenci Hurrizat (svoboda), ki pa se po miroljubni poti zavzema za odhod indijskih sil iz Kaąmirja.

Indija je rezpustila državno vlado Kaąmirja in imenovala guvernerja, ki ima neposredno oblast. Od 26. januarja, 1990 so Kašmirci ľiveli 8 mesecev pod skoraj neprestanim reľimom policijske uro odkar je bil uvedeno vojno stanje. Več kot pol milijona indijskih vojakov nadzira Kašmir.

Maja 1999 so napadi muslimanskih upornikov, ki jih podpira Pakistan izzvale indijske sile v Kargilu, Drasu in Bataliku. To so tri visoko leľeče strateąke točke s katerih se lahko nadzira življensko pomembno prometno povezavo med Srinagarjem in Ladakom. Področje se nahaja v dolini med rekama Dras in Suru in je obdano z visokimi gorami z vseh strani. Ladak leži na nadmorski višini 2100, kar je najvišje ležeče bojišče na svetu.

Jammu in Kaąmir ima tri skupine prebivalstva: hindujska večina v Jammuju; budisti prevadujejo v Ladaku na severu; v kaąmirski dolini pa so v večini muslimani.

Kaąmir so večkrat imenovali raj na zemlji. Osrčje področja je kaąmirska dolina, ki leľi med himalajsksim pogorjem in pogorjem Pir Panjal. Zaradi tega je velikega vojaąkega in strateąkegapomena. Ozemlje Kaąmirja meri 222.237 k.

Nevaren položaj

Pakistan je upal, da bodo njihovi borci pridobili naklonjenost domačega prebivalstva in izzvali pritisk mednarodne javnosti na Indijo. Toda zahodne vlade so zahtevale od Pakistana, da se umakne. Indija je hitro reagirala, da bi zaustavila upornike in zavzela strateške točke v gorski verigi, ki teče ob dolini. Cena je bila visoka saj je bilo ubitih več indijskih vojakov kot v vojni leta 1971. Pakistan se je obrnil na svojega starega zaveznika Kitajsko, toda tudi Peking se ni hotel zavzeti za Pakistan.V Kašmirju ąe vedno obstaja velika moľnost, da izbruhne vojna. Poleg velike gospodarske škode za vse vpletene strani, Indija in Pakistan tekmujeta tudi v jedrski oboroľitvi. Ker je Kitajska sosedna država in je še vedno v ozemeljskem sporu z Indijo, in ker je ąe pred tem Pakistan prepustil del Kašmirja Kitajski, je življenje milijonov ljudi v veliki negotovosti.

Ko so indijski podkontinent razkosali leta 1947, je Mahatma Gandi razglasil Kašmir za "svetel primer posvetnega" področja, ki se je izmuznil holokavstu. Danes pa se indijska in pakistanska vlada obmetavata z izrazi ko so "etnično čiščenje" medtem, ko obe drľavi Kaąmirju odrekata neodvisnost. Amnesty International in Human Rights Watch sta opozorila na kršenje človekovih pravic na obeh streneh.