KAŠMIR

Ta dežela lepote je dolgo µivela v miru, toda bila je tudi prizorišče konfliktov veliko prej predno sta ste Indija in Pakistan začela bojevati za njeno ozemlje.

Ko so misijonarji iz Asoke prinesli budizem v Kašmir leta 274 p.n.š., so tam živeli brahmani. ®e v 7. stol. je na tem področju vladala dinastija Karkota. Potem so sledili vladarji Utpalasov, Tantrinov, Yaskarasov in Parva guptov. Do leta 1001 so muslimanske vojske občasno pustošile te kraje amapk jih niso nikoli zavzele. Guptovska kraljica Didda je vladala Kašmirju leta 1003, ko je oblast prevzela Loharska dinastija. Zadnjega hindujskega kralja Udiana Deva je leta 1346 nasledil Shams-ud-Din, katerega dinastija je vladala do leta 1586, ko je mogulski (perz. mongol) cesar Akbar zavzel Kašmir in ustoličil muslimansko oblast. Akbar je bil vnuk Baburja, ki je ustanovil najvplivnejšo muslimansko dinastijo v Indiji (leta 1526). Akbar je bil prizanesljiv do lokalne religije in se je celo poročil s hindujsko princeso. (Akbarjev vnuk, Šah Jahn je zgradil Taj Mahal.)

Leta 1752 je Afganistanski vodja Ahmed Šah Durani premagal Mugale in pripojil Kašmir svojemu ozemlju. Spori med muslimani in brahmanskimi hindujci so se takrat razvneli in tako razmerje še vedno traja, ter je poglavitni vzrok za spore v Kašmirju.

Kašmir je bil prodan za 166 dolarjev

Leta 1819 je Sikh Ranjit Singh zavzel Kašmir, toda njegov slabo organiziran imperij je padel v roke Britancem leta 1846, ko so prevzeli oblast v Pandµabu. Kašmir so potem prodali samozvanemu maharadži (Indijski kralj) Ghulabu Singhu iz Jammuja za 7,5 milijonov rupijev (pribl. 166 Ameriških dolarjev), kot je bilo določeno z Amritsarskem sporazumu. Ghulab Singh je podjarmil tudi Ladak, Zanskar, Gilgit in Baltistan. Potem je sledila vrsta maharadž in večkratni upori kašmirskega prebivalstava, katerih precejšen del je bil muslimanski. Leta 1889 je maharadža Pratap Singh izgubil upravno oblast nad Kašmirjem zaradi vedno slabšega upravljanja tega obmejnega področja. Britanci pa so ponovno predali oblast Dograjem šele leta 1921.

Med tem časom pa se je v Indiji okrepilo gibanje za neodvisnost pod vodstvom Mohandasa Karamčada Gandija. (Indidjci so mu nadeli vzdevek "Mahatma" kar pomeni "Velika duša."). Pozivu k svobodi so se odzvali v večih provincah, ±e posebno v Kašmirju. Po splo±nem uporu proti Hari Singhu leta 1931, je Šejk Mohamed Abdulah leta 1932 ustanovil prvo politično stranko v Kašmirju imenovano Vsejammujska in ka±mirska muslimanska konferenca. Leta 1934 je maharadža popustil in dovolil omejeno demokracijo v obliki Zakonodajnega sveta. Muslimanski visoki duhovnik kašmirske doline, Mirwaiz Maulvi Yusuf ©ah se je pridružil shodu Konference toda, ko se je izvedelo, da prejema mesečno podporo od maharadµe, je ©ejk Abdulah zapustil muslimansko Konferenco in leta 1939 na posvetni osnovi ustanovil Nacionalno konferenco, ki združuje hindujce, muslimane in sike

72 dni neodvisnosti

Leta 1947 je Mahatma Gandi z izjemno vztrajnostjo povedel indijski kontinent v neodvisnost od Britancev. Toda cena je bila visoka. Medtem ko je Gandi vodil preteµno hindujsko gibanje je Mohamed Ali Jinnah vodil muslimansko gibanje. Jinnah je zagovarjal razdelitev Indije na dve ločeni drµavi, muslimanska in hindujska. Ko so Britanci odšli, je Muslimanska liga ustanovila ločeno drµavo Pakistan (biv±a indijska provinca Zahodnega Pakistana) in Banglade±. Nasilje je izbruhnilo, ko so muslimanske in hindujske skupine ostale osamljene na različnih področjih in v nekaj tednih je bilo ubitih pol milijona ljudi. Ostareli Gandi se je zaobljubil, da se bo postil dokler nasilje ne preneha, kar se je tudi zgodilo potem, ko je bilo njegovo µivljenje µe v resni nevarnosti. Takrat pa so se vrnili tudi Britanci, da bi vzpostavili red. Področje se je dejansko umirilo, toda v Kašmirju so se nemiri nadaljevali.

V času razdelitve Indije, leta 1947, je bila provinca Jammu in Ka±mir ena od 560 kneµjih držav, ki niso bile pod britansko oblastjo, čeprav so priznavale oblast britanskega prestola. Vladarji teh držav so imeli na izbiro, da se pridružijo Indiji ali Pakistanu, ali pa da ostanejo neodvisni. 19. julija 1947 je muslimanska Konferenca zavrnila pridruµitev indiji in se odločila za neodvisnost. Toda Konferenca ni predstavljala celotnega prebivalstava in tudi podpore hindujskega prebivalstva niso imeli. Do 15. avgusta, ki je bil rok za odločitev, je maharadµa Hari Singh okleval in država Jammu in Ka±mir je avtomatsko postala neodvisna.

Od takrat pa je Jammu in Ka±mir postala razklana država, kjer so bili muslimani in hindujci v sporu. Maharadµa se je ustra±il rasnih spopadov in je sprejel združitev z Indijo na podlagi dokumenta o pridružitvi podpisanega 26. oktobra 1947. Od takrat je ta pridružitveni dokument jabolko spora med Indijo in Pakistanom, ker Pakistan osporava legitimnost tega dokumenta in poudarja, da Indija ni nikoli dovolila referenduma, ki ga je najavil generalni guverner Indije Lord Mountbatten in se naj bi izvedel 27. oktobra 1947.

Dejanja Mohameda Alija Jinnaha, ki je bil ustanovitelj Pakistana, so še poglobile bedo na tem področju. Kot omenja autobiografija ©ejika Abdulaha, je aktivist Nacionalne konference, Ali Mohamad Tariq, vprašal Jinnaha kmalu po odceptivi od Indije, če bo o prihodnosti Ka±mirja odločalo ljudstvo. Nad odgovorom je bil naravnost šokiran: "Naj gredo ljudje k hudiču" je odgovoril Jinnah. Pakistan je pretrgal prometne povezave po katerih so v Jammu in Ka±mir prispele osnovne dobrine kot so sol in bencin. Pakistan je tudi preprečil, da bi se Imperial Bank v Ka±mirju lahko oskrbovala z gotovino in kovanci. Ker so ceste, ki povezujejo Kašmir z Indijo potekale skozi Paristan, so se razmere zaostrile, čeprav se je maharadµa pritoµil, ker je takrat µe pridobil podporo ©ejka Abdulaha zaradi pripojitve Indiji.

Da bi podprl muslimanske pristaše pridružitve Pakistanu na svojo stran, je Jinnah dovolil hordam iz severozahodne province, da so intimidirali Kašmir. Tri dni so bili Kašmirci žrtve splo±nega pustošenja in posiljevanja, Indija pa je reagirala tako, da je odposlala svojo vojsko v Ka±mir. Ko so indijski vojaki pristali na letali±ču v Srinagarju (glavno mesto Kašmirja) ob 9.00h, 27. oktobra 1947 je Pakistan že osvojil tretjino Ka±mirja. Hudi boji so potekali celo leto 1948. S premirjem 1. januarja 1949, se je vzpostavila prva črta premirja v Jammuju in Ka±mirju in s tem razdelila področje na vzhodni del (dolina Kašmirja, Jammu in Ladak), pod nadzorom indijskih sil, in zahod (Zanan ali Ahad (svoboden) Ka±mir), pod nadzorom Pakistana. Mirovne sile Združenih narodov so prisotne na tem konfliktnem področju vse od leta 1949.

Vojna se nadaljuje

Leta 1957 se je država Jammu in Ka±mir pridružila Indijski uniji, kot to določa nova ustava. Leta 1965 so spet izbruhnili močni nemiri. Indija je osvojila dolino med rekama Dras in Suru, toda zavzeto področje je bilo vrnenjo po sporazumu s Pakistanon. Indija pa ga je ponovno zavzela, ko je izbruhnila državljanska vojna v vzhodnem Pakistanu leta 1961.

Leta 1987 je bila ustanovljena Muslimanska enotna fronta, ki je pridobila pravico, da se v Ka±mirju izvedejo volitve leta 1989. Samo nekaj odstotkov prebivalstva se je volitev udeležilo in po volitvah je Nacionalna konferenca prevzela oblast. Muslimanski vodja stranke, dr. Farooq Abdullah, je za pogajalsko mizo povabil voditelje separatistov, toda brez uspeha. Pred koncem leta so spet izbruhnili boji za osvoboditev Kašmirja. ©tevilo oboroženih separatistov se je povečalo z nekaj sto na nekaj tisoč. Najvidnejši med njimi so bili pakistansko usmerjeni Hizbul-mudµahedini. Osvobodilna fronta Jammu in Kašmir (JKLF) je bila največja skupina, ki se je zavzemala za neodvisnost, toda vse kaµe, da je njen vpliv vedno manj±i. Druge skupine so tudi pri±le pod okrilje konferenci Hurrizat (svoboda), ki pa se po miroljubni poti zavzema za odhod indijskih sil iz Ka±mirja.

Indija je rezpustila državno vlado Ka±mirja in imenovala guvernerja, ki ima neposredno oblast. Od 26. januarja, 1990 so Kašmirci µiveli 8 mesecev pod skoraj neprestanim reµimom policijske uro odkar je bil uvedeno vojno stanje. Več kot pol milijona indijskih vojakov nadzira Kašmir.

Maja 1999 so napadi muslimanskih upornikov, ki jih podpira Pakistan izzvale indijske sile v Kargilu, Drasu in Bataliku. To so tri visoko leµeče strate±ke točke s katerih se lahko nadzira življensko pomembno prometno povezavo med Srinagarjem in Ladakom. Področje se nahaja v dolini med rekama Dras in Suru in je obdano z visokimi gorami z vseh strani. Ladak leži na nadmorski višini 2100, kar je najvišje ležeče bojišče na svetu.

Jammu in Ka±mir ima tri skupine prebivalstva: hindujska večina v Jammuju; budisti prevadujejo v Ladaku na severu; v ka±mirski dolini pa so v večini muslimani.

Kashmir

Ka±mir so večkrat imenovali raj na zemlji. Osrčje področja je ka±mirska dolina, ki leµi med himalajsksim pogorjem in pogorjem Pir Panjal. Zaradi tega je velikega voja±kega in strate±kegapomena. Ozemlje Ka±mirja meri 222.237 k.

Nevaren položaj

Pakistan je upal, da bodo njihovi borci pridobili naklonjenost domačega prebivalstva in izzvali pritisk mednarodne javnosti na Indijo. Toda zahodne vlade so zahtevale od Pakistana, da se umakne. Indija je hitro reagirala, da bi zaustavila upornike in zavzela strateške točke v gorski verigi, ki teče ob dolini. Cena je bila visoka saj je bilo ubitih več indijskih vojakov kot v vojni leta 1971. Pakistan se je obrnil na svojega starega zaveznika Kitajsko, toda tudi Peking se ni hotel zavzeti za Pakistan.V Kašmirju ±e vedno obstaja velika moµnost, da izbruhne vojna. Poleg velike gospodarske škode za vse vpletene strani, Indija in Pakistan tekmujeta tudi v jedrski oboroµitvi. Ker je Kitajska sosedna država in je še vedno v ozemeljskem sporu z Indijo, in ker je ±e pred tem Pakistan prepustil del Kašmirja Kitajski, je življenje milijonov ljudi v veliki negotovosti.

Ko so indijski podkontinent razkosali leta 1947, je Mahatma Gandi razglasil Kašmir za "svetel primer posvetnega" področja, ki se je izmuznil holokavstu. Danes pa se indijska in pakistanska vlada obmetavata z izrazi ko so "etnično čiščenje" medtem, ko obe drµavi Ka±mirju odrekata neodvisnost. Amnesty International in Human Rights Watch sta opozorila na kršenje človekovih pravic na obeh streneh.